[Čas branja 3 min 
]
💖 Solze so refleks. Smeh je razodetje. 💖
Solze pridejo spontano.
Ko smo prizadeti, ranjeni, nemočni. Ko se nekaj v nas sesuje, se oči napolnijo.
Jok je prvinski. Prisoten je od rojstva, še preden izgovorimo prvo besedo.
Telo ve, kako jokati, ne da bi ga to morali naučiti.
Ampak… solze niso dokaz zavedanja. So dokaz občutka.
Ne potrebuješ globoke introspekcije, da jokaš. Le dovolj močan dražljaj, dovolj bolečine. Solze nam povedo, da smo živi.
Ni pa nujno, da nam povedo, da se zavedamo.
Smeh pa…
Smeh je druga zgodba. Smeh zahteva nekaj več.
Zdaj pa pomislite na smeh.
Pravi, neobvladljivi smeh. Takšen, ki bruha iz vašega drobovja in prevzame vse vaše telo.
Smeh se ne zgodi kar tako, ampak pride.
Potreben je čas, napetost, sprememba perspektive. Potreben je trenutek prepoznave, ko vaši možgani začnejo razmišljati in se nato prepustijo.
Smeh se zgodi, ko nekaj prepoznamo. Ko se zavemo ironije, malih čudes ali absurdnosti sveta.
Ko kljub vsemu začutimo tisto iskrico svetlobe in iz nas izbruhne nekaj, kar ni samo refleks – ampak odziv zavesti.
Smeh zahteva več kot čustvo. Zahteva prisotnost.
Smejati se pomeni videti absurdnost.
Čutiti nasprotje.
Za trenutek izstopite iz sebe, svoje resnosti, svojega boja – in najdete lahkotnost. To ni le čustvo. To je zavedanje.
Ko se smejimo, ne reagiramo le – zaznavamo.
To je znak, da vaš um ne samo čuti, ampak tudi opazuje.
Opazuje, kako čuden je ta svet, kako neurejen, lep in nesmiseln je lahko.
Z opazovanjem se prebudite. Četudi le za sekundo.
Smeh je zavestna izbira.
Solze so tisto, kar naredimo, ko imamo dovolj.
Smeh je tisto, kar naredimo, ko vidimo dovolj – in se odločimo, da bomo vseeno plesali z njim.
Tudi v najtemnejših trenutkih se včasih prebijejo najbolj smešne stvari. Smejemo se na pogrebih. Smejemo se ob zlomljenem srcu. Ne zato, ker je to „smešno“ v običajnem smislu, ampak ker nekaj v nas prepozna nadrealistični, krhki in globoko človeški trenutek, v katerem se nahajamo.
Ta smeh ni izogibanje. Je prisotnost.
To je um, ki pravi:
„Vem, kaj je to. Vidim celotno sliko. In za trenutek sem svoboden/-a.“ To je zavest.
To je duša.
Smeh samo je…
Da, jok bo vedno del tega, kar nas dela človeške. Povezuje nas, utemeljuje in nas opominja, da čutimo.
Toda smeh…
Smeh nas opominja, da razumemo.
To ni le reakcija – to je trenutek presežnosti. Preblisk jasnosti. Pomežik iz vesolja, ki pravi: Prebudil/-a si se. Zavedaš se. Živiš.
Morda boste naslednjič, ko se boste zares smejali, prepoznali, kaj to je:
Ne samo veselje. Ne le šala.
ampak majhen čudež zavesti, ki se prebija skozi hrup.
Hvaležen_a, da si tukaj.
Če si prebral_a do konca, hvala. Vem, da ni vedno lahko razmišljati o čustvih tako globoko – o solzah, ki nas razbijejo, in o smehu, ki nas na novo sestavi.
Morda je res, da solze pokažejo, kako čutimo.
Ampak smeh pokaže, da se zavedamo, da vidimo in da smo kljub vsemu še tukaj – prisotni.
Kaj pa ti?
Kaj v tvojem življenju govori več – solze ali smeh?
Piši mi svoje misli v sporočilu na marusapotokar@gmail.com ali https://www.marusapotokar.com/kontakt/. Rada berem resnične zgodbe.
Maruša Potokar 💖