Vsako leto, ko se staro leto počasi umika novemu, si mnogi od nas dajemo obljube.
Zapišemo cilje, si zaželimo sprememb, obljubimo si, da bomo boljši, doslednejši, močnejši.
Toda v tej želji po novem začetku se včasih izgubimo –
v pričakovanjih, v pritisku, v strahu, da bomo znova razočarali sami sebe.
Kaj pa, če bi letos zaprisegli nekaj drugega?
Ne popolnost, ampak zvestobo sebi.
Ne trdo voljo, temveč nežno razumevanje.
Zaprisego, da bomo vsak dan znova poskusili hoditi po svoji poti – z manj strogosti, več zaupanja in več topline do sebe.
Ko se izneveriš sebi
Včasih pride trenutek, ko prelomimo lastno obljubo.
Ko spet rečemo “da”, čeprav smo hoteli reči “ne”.
Ko pozabimo nase, kljub temu da smo si obljubili, da bomo tokrat ravnali drugače.
In v tistem trenutku se v nas zbudi tihi glas razočaranja, kot da smo znova padli na izpitu lastne zvestobe.
A resnica je drugačna.
Izneveriti se sebi ne pomeni, da smo slabi ali šibki.
Pomeni, da smo človeški.
Da se učimo, rastemo, spoznavamo, kje še nismo dovolj mehki do sebe.
Vsaka takšna “izdaja” je pravzaprav povabilo, da se vrnemo k sebi z več razumevanja in z manj sramu.
Ker biti zvest sebi ne pomeni nikoli pasti.
Pomeni, da se vsakič znova nežno pobereš.
Kako hoditi z lahkotnejšimi koraki in prijaznostjo
- Namesto strogega cilja izberi nežno usmeritev.
Namesto “moram” reci “želim”. Namesto “ne smem več” reci “rad_a bi poskusil_a drugače”. - Dovoli si biti nepopoln učenec svojega srca.
Vsak dan je vaja, ne preizkus.
In napake so le del tvoje človeške poezije. - Neguj notranji ton.
Ko se zalotiš v samo-kritiki, spomni se, da si tvoj notranji glas tisti, ki boš slišal_a celo življenje.
Naj bo nežen, topel, spoštljiv. - Slavi male zvestobe.
Ko poslušaš svoj notranji občutek. Ko izbereš počitek. Ko si iskren_a, tudi če ni lahko – to so tvoje zmage. - Vsakič, ko se izgubiš, se vrni.
Ni pomembno, kako daleč si zašel_a.
Pomembno je, da se vračaš – znova in znova, z odprtim srcem.
Zapisati zaprisego sebi ne pomeni ujeti se v še eno nalogo, ki jo moramo izpolniti.
Pomeni, da si damo dovoljenje, da živimo iskreno, počasi, z napakami, a z ljubeznijo.
In ko se izneverimo, to ni konec.
To je trenutek, ko se spomnimo, zakaj smo si sploh prisegli.
Da bi bili resnično zvesti – ne idealni, temveč živi.
Če začutiš, da si želiš poglobiti stik s seboj,
razumeti, zakaj se včasih izgubiš in kako se lahko k sebi vračaš z več topline in miru
te z odprtim srcem povabim na individualno terapevtsko srečanje .
Skupaj lahko poiščeva tiste mehkejše poti nazaj k tebi –
tja, kjer se zaveš, da si že dovolj.
Z nežnostjo,
Maruša Potokar